I’ll be back…

Po dolgem času se ponovno oglašam. Ja, še sem živ, samo lenoba in obilica drugih opravkov sta mi malo preprečila pisanje. In kaj se je zgodilo v tem času?

Hja, po milosti božji in volji župana Zokija sem ratal član sveta glasbene šole. Zadeva bi bila precej dolgočasna, če ne bi ravno dali ven razpisa za novega ravnatelja. Tako pa imam sedaj vsake par tednov sestanek ali pa predstavitev, da o tem, da sem obveščen o vseh nastopih, ne govorim…

Ugotovil sem, da sem še vedno mazohist - na zadnjo maketarsko tekmo sem šel kar z biciklom. To ne bi bil niti problem, če tekma ne bi bila v Kranju, jaz pa v Ljubljani… Pot mimo Vodic in Pučnika se presneto vleče…

Včeraj sem pa na dnevu odprtih vrat v vojašnici Franca Rozmana Staneta ugotvil, da še vedno padam na šarm žensk v uniformah… Spet sem se pustil namazat po faci v zeleno…

Včeraj sem končno spoznal Mavrično Uršulo v živo. Moram priznati, da je to res hudič v ženski podobi, pa čeprav navzven ne izgleda (razen na enem delu, ampak sva zmenjena, da ne bom tega omenjal…). Ampak:

1. Njen kanarčkast avto je super majhne sorte, pa še nekaj crkuje povrhu. In ona se upa z njim pripeljat do Ljubljane, čeprav ji lahko vsak moment crkne…

2. Gumba za izklop raje nisem iskal, pa tudi ni bilo treba, ker jo je bilo prav zanimivo poslušat…

3. Sem že skoraj prišel domov, ko me je klicala in povedala, da ima eno karto za koncert viška… Žal mi ni zneslo…

4. Uršula, borovničev štrudl je bil super… Jaz sem pojedel en kos, moj brat pa drugega, oba se strinjava, da obvladaš.

Cilj tegale pisanja je jasen: Uršula me je potunkala in mi naročila, naj razmišljam o bsedah na C ali L. n ker se jaz lotim zadeve, kadar se jo lotim (sem pač len, če še niste ugotovili), bom razmišljal o besedah na obe črki…

Ja, lenoba bo prva… Pravijo, da je lenoba mati vseh pregreh in gonilo najboljših izumov. Kar pomislite - če ne bi bil nekdo preveč len, da bi nekaj rinil, do sedaj ne bi izumili kolesa. Tako je pa tipu kapnilo, da je lažje, če se nekaj kotali…

Nato bi bila lepota. To je povsem relativen in subjektiven pojem. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Žal nekateri osebki (predvsem ženske) s tem pojmom pretiravajo. Nase namečejo vso mogočo kozmetiko, da jih lahko zavohaš na nekaj sto metrov, o poljubljanju ženske, ki ima na licih pol kile pudra pa raje ne bi…

Ne smemo pozabiti ljubezni. Brez nje bi bil ta svet precej bolj pust. Žal pa se je praznik ljubezni razvil v praznik potrošniške družbe (kot vsi dobri prazniki) in tak sedaj že konec januarja prodajajo srčke…

Kaj je še na L? Aha, letenje… Ja, pravijo, da je prvi letal prerok Elija z ognjenim vozom… Za njim so definitivno bile coprnice na metlah, potem pa Otto Lilienthal in brata Wright, da Rusjana sploh ne omenjam… In kam nas je to privedlo? Hja, kar poglejte - glede na število letal v zraku je še dobro, da nam kaj ne pade na glavo.

Še zadnja na L: Lapanje ali po domače mlatenje prazne slame… Lep primerek lapanja je tole pisanje. Pa mislim, da so besedo lapanje izumili preden je po parlamentu lapal Sašo Lap…

Preidimo na črko C:

Cvetje je stvar, ki jo mož kupi ženi nekajkrat na leto. Če ni ravno Valentinovo ali osmi marec, žena takoj ve, da je nekaj narobe. Velikost greha je ponavadi premo sorazmerna z velikostjo šopka.

Copata ima dva pomena. Lahko pomeni domače obuvalo, lahko pa gre za moškega, ki mora ubogati ženo in ne sme v gostilno ali na nogomet, pač pa mora pomivati posodo in opravljati druga gospodinjska opravila. O tem, ali je moški copata, je odvisno od tega, kdo o tem razpravlja. Če razpravlja tašča, je to zlat človek, ki vse naredi, če pa o tem razpravlja njegova mama, je pa ubog revež…

Smo že pri cvenku. To je druga beseda za tisto, česar ni v moji denarnici.

Tukaj je še beseda celibat. V prostovoljnem so duhovniki, v neprostovoljnem pa jaz… Beseda sama pa pomeni samsko življenje…

In tako smo prišli do cilja. Ki pa je za nekatere šele začetek…

Nadaljevanje igre - izmenjave DAJ NAPREJ.

Najprej pravila, potem še dodatna razlaga.

Pravila za Daj naprej pravijo:
1. Na mojem blogu pustiš komentar in prošnjo, da bi se rad pridružil izmenjavi Daj naprej .
2. Prvi trije, ne vsi, ampak res prvi trije komentatorji bodo v 365 dneh od mene prejeli darilo presenečenja, ki ga bom sam naredil.
3. V zameno moraš na svojem blogu objaviti enako obljubo, da boš tudi ti trem ljudem poslal/-a nekaj, kar boš sam naredil/-a.
Naj se igra nadaljuje …

Več obrazložitev pri Uršuli: http://mavricavpravljici.blog.siol.net/2009/01/11/daj-naprej/

Ta teden sem imel zelo mazohistična nagnjenja… Ne, nisem se dal pretepsti, pa tudi zvezali me niso…

Enostavno sem šel v službo. Za prevozno sredstvo sem pa uporabil kolo. Ja, bicikel… Vas že slišim, rekli boste, da se mi je poslabšalo, da sem zmešan, da sem nor… Pa kaj morem? Avta nimam, zeblo me bo pa prav tako, če bom čakal na trolo, pa če prištejem še dejstvo, da trole nikakor ne maram in morajo padat ošpičene prekle, da jo uporabim, je bil bicikel pravzaprav edina logična izbira.

In ne, nisem bil edini tak norec, v firmi smo bili vsak dan ob šestih zjutraj vsaj trije parkirani v kolesarnici s svežimi sledovi snega na gumah…

Tile prazniki so bili pa vsaj zame precej dolgi. vsak dan je izgledal kot nedelja in skoraj vsak dan so me klicali iz službe, da nekaj ne dela, kot bi moralo. Ja, za praznike sem fasal dežurstvo na domu. Pa še vsi, ki jih je treba v takih primerih klicat, se ponavadi ne javljajo, tako da sem bil na trenutke le korak od živčnega zloma.

Povrhu vsega sem imel na Silvestrovo skoraj požar, ker je en od gostov vrgel ne dovolj ugasnjen čik v vrečo s smetmi, pa ga je moj ljubi brat na srečo še pravi čas pogasil (požar, ne gosta).

Ampak kljub tem popestritvam mi je bilo vseeno pošteno dolgčas… In mi je še vedno. A mi pride kdo delat družbo?

Če že vsi pišete o svoojih sedmih resnicah, bom pa še jaz…

1. Imam očala, slab sluh in krive zobe. Zaradi tega se ne sekiram. Lahko bi bilo še slabše.

2. Nisem si še našel punce. Zaradi tega se pa sekiram…

3. V službi preveč časa porabim za internet. Tudi zdajle…

4. Ne maram LPP (trole po domače).

5. Če mački stopiš na rep, zacvili. Če stopiš meni na žulj, si želiš, da se ne bi rodil… Ne kličejo me kar tako Terminator.

6. Ne vem zakaj, ampak rad imam bolj zaobljena dekleta…

7. Včasih malo pretiravam. Kje sem pretiraval zgoraj, pa uganite sami.

Prejšnji teden je bil pa res peklenski.

Najprej so me v ponedeljek vrgli iz postelje ob dveh zjutraj zaradi štirih skurjenih napajalnikov za monitorje. HALO?! Misl’m kaj ste pa počeli? Izkazalo se je, da je v proizvodnji prišlo do okvare na vratcih cisterne, tako da se je izlilo sedemdeset tisoč litrov mleka. Seveda so napajalniki plavali v mleku…

V torek so me vrgli iz postelje ob pol štirih. Naši ljubi vozniki niso mogli izvajati prenosa podatkov preko GPRS. Razlog smo odkrili v dobri uri, ampak do šestih nam ni uspelo priklicati osebe, ki bi zadevo lahko uredila…

V sredo sem imel končno malo miru, ki pa je pomenil le zatišje pred viharjem. V četrtek so ponovno navalili naši ljubi vozniki z nekimi problemi, ki so se vlekli še v petek in soboto. V soboto smo nato izvajali neka vzdrževalna dela, da bi voznikom delovalo hitreje, ampak so pa zato imeli težave v nedeljo. Okoli štirideset telefonskih klicev v enem popoldnevu ni kar tako, človeka začnejo bolet ušesa.

Ta teden je bil pa malenkost bolj miren, le tu pa tam kak problem, ki smo ga pa precej hitro rešili. Očitno imam samo jaz tako smolo, da se vse zgodi med mojim dežurstvom.

A je kdo, ki bi me kloniral? Vedno pogosteje se mi dogaja, da se mi na isti dan nabere cel kup dogodkov, na katere bi rad šel ali pa bi me na njih radi videli. V soboto sem tako spustil Blogijado, največji zmenek na slepo, predvolilne aktivnosti, pa še kaj bi se našlo. Vedno je tako. A imate tudi drugi take probleme?

Čas res hitro beži. Predvčerajšnjim je minilo eno leto, kar je umrla moja stara mama, zdi se mi pa, kot da bi to bilo včeraj. In kaj vse se je zgodilo vmes… Pogreb, dediščina, kreganje s teto, raje ne naštevam več. Ampak zdaj je vse mimo, lajf se normalizira. In čez eno leto bom spet jamral, kako hitro beži čas.